O nas    Umetniki_ce    Razstave   Trgovina     ︎   ︎      SL/EN
ETC MENU

ETC.: Cona udobja: Prikazi naklonjenosti
22. 5.–21. 6. 2025
Mala Galerija BS, Ljubljana, Slovenija


Umetnice in umetniki: Martina Drozd Smutná, Kaja Upelj, Dorottya Vékony, Sonja Vulpes, Konstantin Zhukov
Pogosto nas spodbujajo, da stopimo iz svoje cone udobja, saj naj bi nas na drugi strani čakalo nekaj boljšega. Perspektiva, da se »rast začne tam, kjer se konča tvoja cona udobja,« se nenehno ponavlja v priročnikih za samopomoč in na spletu, kjer vplivneži svetujejo, kako biti ambiciozen, premikati meje in se nenehno izboljševati. Pravijo, da sta za to potrebna pogum in moč, vedno pa obstaja tudi določeno tveganje pri zamenjavi udobja za neznano, a domnevno boljše. Toda v času stalne krize se moramo vprašati: ali lahko resnično predvidevamo, da je položaj udobja nekaj samoumevnega? Ali ni neznano in nestabilno bolj podobno naši vsakodnevni izkušnji kot izbira varnega in predvidljivega? Nasprotno, ugotovimo, da je iskanje ali ustvarjanje udobja za mnoge že samo po sebi boj – boj, ki ga lahko štejemo za prav tako pogumnega in zahtevnega kot skok v neznano.





Razstava Cona udobja: prikazi naklonjenosti temelji na četrti številki revije ETC. Z deli Martine Drozd Smutná, Kaje Upelj, Dorottye Vékony, Sonje Vulpes in Konstantina Zhukova raziskuje, kako v (javnem) izkazovanju naklonjenosti – tako do drugih kot do sebe – iskati udobje. Umetniki na razstavi tako razmišljajo o kompleksnosti in dvoumnosti medosebnih odnosov, medgeneracijskih travmah, intimnosti in spolni fluidnosti, spolnih vlogah in starševskih izzivih, pa tudi o pomenu ljubezni do samih sebe.




Sonja Vulpes v seriji grafik z naslovom Cake ( Torta , 2024) nadaljuje svoje raziskovanje duševnih stanj in se poglablja v niansirane teme ljubezni do samega sebe, osebne refleksije, pa tudi dejanj, s katerimi sebe prepoznavamo in si izkazujemo spoštovanje ter naklonjenost. Umetnica motive avtoportreta, torte in cvetja črpa iz svojih otroških spominov in občutkov ob praznovanju rojstnih dni, ki so v njej vzbujali neobremenjeno srečo in občutek brezmejnosti. Poznana simbolika je preoblikovana tako, da spregovori o samospoštovanju, ki ga je sicer težko izraziti v vizualni obliki. Pripoved serije Cake se odvija preko dveh prepletajočih se pristopov, serije sitotiskov s fotografijo iz umetničinega otroštva in avtoportreti iz sedanjosti. Drugi del obsega kolagrafije, ki prepletajo različne elemente torte (kos, glazura in razni okrasi) s figuraliko, da bi upodobile osebo prežeto z občutki sprejemanja in ljubezni do sebe, kar odraža umetničine vzgibe in igrivo interakcijo s poosebljenim objektom.



Delo Kaje Upelj Dear Veronika (Draga Veronika, 2024) raziskuje kompleksnost inambivalentnost materinske in babičine ljubezni ter naklonjenosti. Razmišlja odružinskih vezeh in medgeneracijskih travmah, ki se prenašajo z ene ženske na drugo,hkrati pa si postopoma ponovno prisvaja barve, materiale in vzorce, ki so bili zaradipovezanosti z ženskostjo tradicionalno dojeti kot krhki ali celo šibki, ter jih namestotega povezuje z močjo in vzdržljivostjo. Delo je navdihnila dinamika umetničinedružine, ki jo zaznamuje notranji konflikt ženske pri razumevanju, kaj pomeni biti matiin kako naj bi izkazovala svojo ljubezen. Delo je posvečeno avtoričini babici, močni inneodvisni ženski, ki je redko kazala čustva, saj bi čustvovanje lahko veljalo za prevečženstveno in šibko. To je pomenilo tudi odtegovanje telesne naklonjenosti in nežnostiter iskanje drugih načinov za izkazovanje ljubezni svojim otrokom.



Dorottya Vékony se ukvarja z vprašanji (ne)plodnosti in reproduktivnih pravic. Obravnava tako vprašanja, povezana s splavom, kot tudi pogosto travmatične izkušnje, ki so posledica splavov in neplodnosti. Njena umetniška praksa nasprotuje heteronormativnemu modelu nuklearne družine in zajema tudi queer skupnosti, antinataliste in tiste, ki se iz različnih razlogov ne odločijo imeti otrok. Njeno delo Rites of Letting Go ( Obredi odpuščanja , 2023) je osredotočeno na tabuizirane izkušnje in njihov vpliv na našo samopodobo ter pravne in medicinske alternative biološki reprodukciji in heteronormativnim spolnim vlogam. Vékony je osebno sodelovala na delavnicah, pogovorih in skupnostnih obredih, povezanih z vprašanji neplodnosti. V okviru predstavljenega projekta je pripravila uprizoritve obredov plodnosti, raziskovala simbole, ki se nanašajo na ciklično naravo življenja, in možnosti osvoboditve od same sebe.






Martina Drozd Smutná v seriji slik Hold Me Tight (2020-2025) gleda na družino kot nasistem, v katerem je skrb privatizirana, in razkriva, kako spolne vloge, krhka moškost instarševski izzivi vplivajo na pomanjkanje širše podpore. Razdrobljena in ponovno sestavljena človeška telesa odražajo dinamično in hkrati intimno naravo družine, sorodstva in ljubezni. Skrivnostne figure na slikah Martine Drozd Smutne delujejo melanholično, izčrpano in preobremenjeno zaradi lastnih okoliščin, hkrati pa poudarjajo temeljne vrednote skrbnosti, trdoživosti in neodvisnosti.

Naslov projekta Konstantina Zhukova Black Carnation (2024) se nanaša na izraz, s katerim so pred sovjetsko okupacijo v latvijskem časopisju označevali geje. Ker je bilo sovjetsko obdobje, ki ga je zaznamovala cenzura, največja slepa pega v queer zgodovini regije, se je izraz pozneje izgubil in o njegovem izvoru ali vsakdanji uporabi nimamo nobenih informacij. Anonimna telesa in neme interakcije Zhukov ujame na zgodovinski cruising plaži, ki je od Rige oddaljena le kratko vožnjo z vlakom. Nepovratno izginjajoče podobe - zaradi postopka termičnega tiskanja na isti papir, ki se uporablja za vozovnice za vlak - govorijo o stanju latvijskih queer arhivov in o naravi spomina kot takega; o minljivosti, mehkobi, nejasnosti. Te podobe bodo v času trajanja razstave nepovratno zbledele, tako kot so mnoge pretekle queer identitete in njihove zgodbe izginile v zgodovinsko praznino.








Kurira: ETC.

Oblikovanje razstave: Žan Kobal, Timotej Rosc

Razstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Ljubljana, Lisztovega inštituta Ljubljana in Veleposlaništva Republike Slovenije v Rigi.

Etc. je revija, ki izhaja enkrat letno in je namenjena predstavitvi aktualne umetniške produkcije od Baltika do Balkana.
Revija, ki se nahaja v Ljubljani, Sloveniji, vsako številko posveti drugi relevantni temi s področja umetnosti in življenja. Ustanovljena je bila z namenom promoviranja vzpostavljajočih se umetnikov in umetnic, njen cilj pa je začeti nove dialoge, navdihniti sodelovanja in prevpraševati ustaljena mnenja.