ETC.: Selling Out
8. 3.–14. 4. 2024
UGM Kabinet, Maribor, Slovenija
Umetnice: Polina Davydenko, Santa France, Nika Kupyrova, Pita Project, Barbora Šimková
Foto: Janez Klenovšek / UGM
Razstava Selling Out je napoved istoimenske tretje številke revije ETC, ki je tematsko posvečena vprašanjem pogojev dela v svetu umetnosti in širše, komodifikacije in vpetosti v ter nezmožnosti izstopa iz sistema, ki od nas zahteva vse več in več. Vpeti v to kolesje se le redko sprašujemo o temeljnih predpostavkah našega dela, kot so zakaj delamo, za koga, za kakšno plačilo, ali o resnični teži tega, kar počnemo. Če bi se, bi morda ugotovili, da smo vse prepogosto slepi za sistemske okoliščine, ki krojijo naša življenja, kar na pleča posameznika polaga še toliko večje breme. Razstavljajoče umetnice se teh vprašanj lotevajo z različnih zornih kotov: od (vidnega in nevidnega) dela v polju umetnosti in feminističnih pogledov na delovne pogoje do sodobnih delovnih prostorov, ki zgovorno pričajo o položaju delavca v današnjem času.
Santa France v instalaciji delovnega prostora združuje dela iz serij Onstran klica dolžnosti (Beyond the Call of Duty, 2021) in Pasijansa (Le Solitaire, 2017). Njeni na prvi pogled privlačni pisarniški interierji ustvarjajo iluzijo popolnosti, a obenem delujejo moteče disfunkcionalno in vzbujajo tesnobo. Avtorici uspe s pomenljivim vizualnim jezikom v upodobljene delovne prostore ujeti ritem monotonosti, kar dodatno poudari kontrast med do potankosti izbranimi formalnimi elementi in osebnimi, intimnimi detajli. V ustvarjenem prividu se zrcali nenasiten apetit družbe po neskončni produktivnosti, kjer mikavno prepričanje, da več dosežkov poraja več življenja, postane privlačno, četudi potencialno pogubno izvajanje. Sopostavitev del iz let 2017 in 2021 obenem približa spremembe, ki jih je prinesla pandemija, ko smo svoje domove spremenili v pisarne in povsem zabrisali mejo med zasebno in javno sfero.
Polina Davydenko v video eseju Osa lončarka (Potter Wasp, 2022) preko zgodbe o osi lončarki, ki sama živi in dela v tuji deželi, obravnava teme, kot so delo, spolne vloge in priseljevanje. Dogajanje spremljamo skozi oči protagonistke ose, ki ponazarja žensko delavko, ekonomsko migrantko, ki se trudi zadostiti zahtevam sistema, katerega cilj je delavca kar najbolj izkoristiti, ko opravlja necenjeno in slabo plačano delo. Počuti se odtujeno od svojega dela kot tudi od dežele, kamor je prišla po zaslužek. Ne čuti pripadnosti nobeni skupini. Od družine jo ločujejo meje, od drugih priseljenskih delavcev pa jezik in močan občutek prisilne samostojnosti. Ker se ne more na nikogar zanesti, v svojem položaju vztraja, njeni otroci pa medtem odraščajo brez nje. Delo Poline Davydenko zaznamujejo odtujenost, razklanost med ljudmi in iz nje izhajajoče neenakosti, ter hrepenenje po počitku.
Tudi Nika Kupyrova preko zgodbe spregovori o konfliktnih situacijah, v katerih se lahko znajde ženska in umetnica. V prostorski in video instalaciji Ženska v zelenem (Woman in Green, 2022) s pomočjo romana Agathe Christie Umor ob bazenu (The Hollow, 1946) and kataloga orhidej Čudoviti svet orhidej (The Strange and Beautiful World of Orchids, 1972) preučuje delo žensk in strogo hierarhičnost razredne družbe. Avtorica gradi na sopostavitvi kriminalnega romana, kjer se ključ do razrešitve uganke skriva v tem, da resnični vzgibi ženskih protagonistk niso v skladu ne z identiteto, ki jim je pripisana, ne z družbenimi pričakovanji, in stroge kategorizacije, kot se razkriva v obsesiji z redkimi orhidejami in vrtnarjenjem, ki je v 19. stoletju zajela angleški višji sloj. Ženska v zelenem se osredotoča lik na kiparke Henriette Savernake Moody, ambiciozne in introvertirane umetnice, kot so si jo zamislili Agatha Christie in bralci. Izbrani odlomki Henriettinega notranjega dialoga predstavljajo vsebinsko ogrodje video instalacije, ki ob kiparskih delih obravnava tudi mite, povezane z umetniškim delom.
Polina Davydenko v video eseju Osa lončarka (Potter Wasp, 2022) preko zgodbe o osi lončarki, ki sama živi in dela v tuji deželi, obravnava teme, kot so delo, spolne vloge in priseljevanje. Dogajanje spremljamo skozi oči protagonistke ose, ki ponazarja žensko delavko, ekonomsko migrantko, ki se trudi zadostiti zahtevam sistema, katerega cilj je delavca kar najbolj izkoristiti, ko opravlja necenjeno in slabo plačano delo. Počuti se odtujeno od svojega dela kot tudi od dežele, kamor je prišla po zaslužek. Ne čuti pripadnosti nobeni skupini. Od družine jo ločujejo meje, od drugih priseljenskih delavcev pa jezik in močan občutek prisilne samostojnosti. Ker se ne more na nikogar zanesti, v svojem položaju vztraja, njeni otroci pa medtem odraščajo brez nje. Delo Poline Davydenko zaznamujejo odtujenost, razklanost med ljudmi in iz nje izhajajoče neenakosti, ter hrepenenje po počitku.
Tudi Nika Kupyrova preko zgodbe spregovori o konfliktnih situacijah, v katerih se lahko znajde ženska in umetnica. V prostorski in video instalaciji Ženska v zelenem (Woman in Green, 2022) s pomočjo romana Agathe Christie Umor ob bazenu (The Hollow, 1946) and kataloga orhidej Čudoviti svet orhidej (The Strange and Beautiful World of Orchids, 1972) preučuje delo žensk in strogo hierarhičnost razredne družbe. Avtorica gradi na sopostavitvi kriminalnega romana, kjer se ključ do razrešitve uganke skriva v tem, da resnični vzgibi ženskih protagonistk niso v skladu ne z identiteto, ki jim je pripisana, ne z družbenimi pričakovanji, in stroge kategorizacije, kot se razkriva v obsesiji z redkimi orhidejami in vrtnarjenjem, ki je v 19. stoletju zajela angleški višji sloj. Ženska v zelenem se osredotoča lik na kiparke Henriette Savernake Moody, ambiciozne in introvertirane umetnice, kot so si jo zamislili Agatha Christie in bralci. Izbrani odlomki Henriettinega notranjega dialoga predstavljajo vsebinsko ogrodje video instalacije, ki ob kiparskih delih obravnava tudi mite, povezane z umetniškim delom.
Barbora Šimková v manifestu Zakaj ne uživam (več) v ustvarjanju umetnosti (Why I Don’t Enjoy Making Art (Anymore), 2023) opozori na absurdnost nenehnih prizadevanj, da se umetniško delo prepozna kot delo, in na neuravnotežen odnos med umetniki ter umetniškimi institucijami. Osredotoči se na situacijo v svoji domovini Češki, ki umetniško izobraževanje sicer financira, a ne prepoznava umetniškega poklica. Odvisnost od razpisov in različnih mehanizmov financiranja, ki pričakujejo vsakokratno pisno utemeljevanje in navdušenje nad vsakim oddanim predlogom, ki je nato zavrnjen, biti vedno znova prisiljen hliniti navdušenje ali pa tvegati, da ostaneš brez vsakršnega zaslužka, milo rečeno, jemlje pogum in vodi v popolno izgubo motivacije, zapiše avtorica. Absurdnost situacije je očitna. Stališča, da je »umetnost delo in delo se plačuje z denarjem«, ne bi smeli razumeti kot izraza nehvaležnosti ali nesramnosti, zapiše v zaključku manifesta ter se zavzame za pravičnejše pogoje dela umetnikov kot delavcev in odločno zavrne idejo, da umetnik za preživetje potrebuje samo umetnost.
Vizualni umetnici Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič prav tako poskušata demistificirati delo v umetnosti. Pita Projekt, ki ga razvijata od leta 2019, je namenjen predstavitvi in razvijanju njunih umetniških praks, obenem pa je platforma za raziskovanje in apropriiranje različnih vlog, podpornih mehanizmov in sistemov, vezanih na izvedbo razstav. S projektom Prijatelji (Friends, 2023) naslavljata nevidne oziroma pogosto spregledane povezave in (neformalne) oblike sodelovanja, ki predstavljajo eno od temeljnih oblik delovanja v umetnostnem svetu. Zapestnice prijateljstva so nastale na podlagi diagrama, ki prikazuje prepleteno mrežo medsebojnih povezav med posamezniki, organizacijami in institucijami, s katerimi sta umetnici sodelovali v okviru Pita Projekta. Delo Prijatelji humorno in neposredno izpostavlja nujnost mreženja v svetu umetnosti, pri čemer kritično nagovori in opozori na prekarne pogoje dela mladih umetnic ter umetnikov, ki se morajo nenehno prilagajati in prevzemati različne nove vloge. V vizualni obliki predstavi ogromne količine neplačanega dela, ki ga za umetnike opravijo njihovi prijatelji in znanci, kar je posledica pogosto nejasnih meja med profesionalnim ter osebnim življenjem.
S predstavitvijo umetnic in premislekom o omenjenih temah v tretji številki revije ETC. z naslovom Selling Out se ne lotevamo zgolj vprašanj prekarnih pogojev in izkoriščevalskih zahtev kapitalističnega sistema, temveč se pridružujemo številnim pozivom k počitku in ležernosti kot obliki upora ter k iskrenosti in transparentnosti, ki nam lahko pomagata sprevideti pasti glorifikacije kulture deloholizma ter postaviti dobro počutje in pošteno plačilo višje na lestvici prioritet. Umetnice, ki se predstavljajo v Mariboru, druži težnja po demistifikaciji delovnih pogojev v implicitnem kot tudi eksplicitnem smislu, s čimer nas vabijo k premisleku o strukturi sistema in našem lastnem delu kot nujnem delu celote.
Kurira: ETC. & Tīna Pētersone
Razstavni cikel ETC.: Selling Out podpirata Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Etc. je revija, ki izhaja enkrat letno in je namenjena predstavitvi aktualne umetniške produkcije od Baltika do Balkana.
Revija, ki se nahaja v Ljubljani, Sloveniji, vsako številko posveti drugi relevantni temi s področja umetnosti in življenja. Ustanovljena je bila z namenom promoviranja vzpostavljajočih se umetnikov in umetnic, njen cilj pa je začeti nove dialoge, navdihniti sodelovanja in prevpraševati ustaljena mnenja.