če bi te stene znale govoriti
27. 8.–24. 9. 2026
Galerija Škuc, Ljubljana, Slovenija
Umetnice_: Krasimira Butseva, Ana Likar, Áron Lődi, Aaron Roth, Niya Tsenkova, Neja Zorzut
Fotografije: Matic Pandel / Galerija Škuc
Fizični prostori lahko služijo kot prostori shranjevanja spominov in materialnih sledi ter kopičenja odmevov vsega, kar se je odvijalo znotraj in okoli njih. Tovarna v svojih zidovih hrani ostanke kolektivnega dela, katedrala nosi stoletja spreminjajočih se prepričanj in razmerij moči, stanovanjska stavba lahko predstavlja obljube in neuspehe celotnih političnih sistemov. Po drugi strani pa namerno zanemarjanje vzdrževanja nekaterih objektov ali njihovo popolno uničenje kaže na izbris zgodovine, ko tovrstna odsotnost sama postane akterka zgodovine. Razstava če bi te stene znale govoriti se nahaja med fizičnimi ostanki, ki nas obdajajo in zaznamujejo ter spekulativnimi zgodbami, ki jih pripisujemo njihovim površinam.
Aaron Roth
Zadnja poštena pijača
2024
Delo Zadnja poštena pijača (orig. The Last Good Drink) preizprašuje, kako nepremičninski razvoj preoblikuje mesto, pri tem pa arhitekturo obravnava kot prostor, kjer se uresničujejo politični in gospodarski cikli. Naslov se nanaša na sredino 70. let prejšnjega stoletja, ki se pogosto opredeljuje kot obdobje vzpona neoliberalizma, ki je dajal prednost deregulaciji, privatizaciji in tržni logiki pred kolektivnim blagostanjem. Nenaden prehod Bolgarije iz socializma v tržno gospodarstvo po letu 1989 je ta premik strnil v gospodarsko »šok terapijo«, ki je pomenila hitro privatizacijo državnega premoženja in prestrukturiranje javnega življenja. Namesto popolnega preloma Roth razkriva kontinuiteto: dva ekspanzivna sistema – socializem in kapitalizem –, ki ju poganjajo različne obljube, a sta enako sposobna izbrisati tisto, kar je bilo prej. Roth predstavlja prostorsko instalacijo, ki je hkrati scenografija za novo fotografsko delo, ki dokumentira stavbe in arhitekturne elemente, ki predstavljajo ta nov estetski premik. Instalacija preoblikuje galerijski prostor z uporabo surovih gradbenih materialov, ki jih običajno najdemo na gradbiščih. Ti materiali so predelani v estetiko, ki uteleša komodifikacijo in predstavlja obliko kapitalističnega realizma, ki namiguje na svoj socialistični protipol. Instalacija presega zgolj simbolično gesto, saj zakriva značilne talne ploščice Galerije Škuc, s čimer vzbuja entropično stanje, izbriše kulturno dediščino in pretrga povezave s preteklostjo, ki se razlikuje od sedanjosti. Spodbuja razmišljanje o uničenju kulturne dediščine v korist dobičkonosnih projektov ter odpira vprašanje o estetski in materialni zapuščini, ki jo bo za seboj pustil pozni kapitalizem.
Zadnja poštena pijača
2024
Delo Zadnja poštena pijača (orig. The Last Good Drink) preizprašuje, kako nepremičninski razvoj preoblikuje mesto, pri tem pa arhitekturo obravnava kot prostor, kjer se uresničujejo politični in gospodarski cikli. Naslov se nanaša na sredino 70. let prejšnjega stoletja, ki se pogosto opredeljuje kot obdobje vzpona neoliberalizma, ki je dajal prednost deregulaciji, privatizaciji in tržni logiki pred kolektivnim blagostanjem. Nenaden prehod Bolgarije iz socializma v tržno gospodarstvo po letu 1989 je ta premik strnil v gospodarsko »šok terapijo«, ki je pomenila hitro privatizacijo državnega premoženja in prestrukturiranje javnega življenja. Namesto popolnega preloma Roth razkriva kontinuiteto: dva ekspanzivna sistema – socializem in kapitalizem –, ki ju poganjajo različne obljube, a sta enako sposobna izbrisati tisto, kar je bilo prej. Roth predstavlja prostorsko instalacijo, ki je hkrati scenografija za novo fotografsko delo, ki dokumentira stavbe in arhitekturne elemente, ki predstavljajo ta nov estetski premik. Instalacija preoblikuje galerijski prostor z uporabo surovih gradbenih materialov, ki jih običajno najdemo na gradbiščih. Ti materiali so predelani v estetiko, ki uteleša komodifikacijo in predstavlja obliko kapitalističnega realizma, ki namiguje na svoj socialistični protipol. Instalacija presega zgolj simbolično gesto, saj zakriva značilne talne ploščice Galerije Škuc, s čimer vzbuja entropično stanje, izbriše kulturno dediščino in pretrga povezave s preteklostjo, ki se razlikuje od sedanjosti. Spodbuja razmišljanje o uničenju kulturne dediščine v korist dobičkonosnih projektov ter odpira vprašanje o estetski in materialni zapuščini, ki jo bo za seboj pustil pozni kapitalizem.
Niya Tsenkova
Oltar
2026
Delo Niye Tsenkove se ukvarja s cerkvijo, njenimi obredi in vlogo ikon ter jih povezuje s svetom sodobne umetnosti. Mistifikacija je bila vedno ključna tako za verske prakse kot za svet umetnosti, vendar se Tsenkova osredotoča na naporen proces ustvarjanja teh prostorov, pri tem pa o kulturni dediščini in namenu umetnosti razmišlja skozi vidne sledi človeškega dela. K temu jo spodbuja dejstvo, da je odraščala v družini freskarjev, že v otroštvu slikala na odrih, to pa počne še danes. Novi triptih in kiparski objekt ponovno obravnavata vizualni jezik instalacije Arhetip, ki je nastala štiri leta prej. Če je bilo staro delo vrnitev k arhetipski ikonografiji pravoslavne krščanske simbolike, je novo delo vrnitev k tej vrnitvi, ki nadalje raziskuje različne načine, po katerih ta dediščina prehaja v sedanji trenutek ter nenehno oblikuje umetniško prakso in umetniško produkcijo na splošno.
![]()
Oltar
2026
Delo Niye Tsenkove se ukvarja s cerkvijo, njenimi obredi in vlogo ikon ter jih povezuje s svetom sodobne umetnosti. Mistifikacija je bila vedno ključna tako za verske prakse kot za svet umetnosti, vendar se Tsenkova osredotoča na naporen proces ustvarjanja teh prostorov, pri tem pa o kulturni dediščini in namenu umetnosti razmišlja skozi vidne sledi človeškega dela. K temu jo spodbuja dejstvo, da je odraščala v družini freskarjev, že v otroštvu slikala na odrih, to pa počne še danes. Novi triptih in kiparski objekt ponovno obravnavata vizualni jezik instalacije Arhetip, ki je nastala štiri leta prej. Če je bilo staro delo vrnitev k arhetipski ikonografiji pravoslavne krščanske simbolike, je novo delo vrnitev k tej vrnitvi, ki nadalje raziskuje različne načine, po katerih ta dediščina prehaja v sedanji trenutek ter nenehno oblikuje umetniško prakso in umetniško produkcijo na splošno.
Áron Lődi
Metalurgija
2022–2026
V sedemdesetih letih delovanja je bila legendarna madžarska jeklarna Dunai Vasmű priča burni zgodovini države, na njene stene se anbirale plasti preteklih sistemov in ideologij. Ko je ruska invazija Ukrajine dosegla vrhunec, se je zaostril tudi spor med ruskimi in ukrajinskimi lastniki tovarne. Ker je bila proizvodnja ustavljena zaradi pomanjkanja vodilnih kadrov, surovin in strank, je talilna peč delovala le še zaradi neplačanega dela delavcev, saj bi njena zaustavitev lahko trajno poškodovala stroje. Áron Lődi je pri delu z naslovom Metalurgija (orig. Metallurgia) izhajal iz paradoksa tovarne, ki neprekinjeno deluje, ne da bi kar koli proizvedla. Z raziskovanjem protislovnih časovnih dimenzij in identitet v času finančne in identitetne krize podjetja Dunai Vasmű ter ob poslušanju zgodb njegovih delavcev in delovanja njihove sindikalne organizacije, Lődi postavi pod vprašaj prevladujoče distopične pripovedi z namenom razkritja njihovega še vedno prisotnega političnega potenciala. Preko instalacij, skulptur in besedil je na novo interpretiral tradicijo industrijske gotike, žanra, ki je vzniknil hkrati z industrijsko revolucijo in z razumljivim jezikom artikuliral izkoriščanje ter dal glas prvim zametkom antikapitalistične misli. Na prvi pogled jeklarna ne deluje kot gotska lokacija, vendar sega upodabljanje tovarn v gotski literaturi prav tako daleč nazaj kot sam industrijski kapitalizem. Umetnik se pri tem opira na teorije gotskega marksizma, ki izhajajo iz Marxove rabe gotskih metafor, in na novi materializem, s čimer razkriva nedokončane zgodbe in neuresničene prihodnosti, ki so še vedno ujete v tovarniških halah. Pri tem prepleta fikcijo in dejanske pripovedi ter združuje izmišljene in najdene elemente, s čimer ustvarja večplastne vizualne zgodbe, polne namigov, ki kažejo na individualno in kolektivno delovanje ob soočanju s sodobnimi političnimi in gospodarskimi realnostmi.
Metalurgija
2022–2026
V sedemdesetih letih delovanja je bila legendarna madžarska jeklarna Dunai Vasmű priča burni zgodovini države, na njene stene se anbirale plasti preteklih sistemov in ideologij. Ko je ruska invazija Ukrajine dosegla vrhunec, se je zaostril tudi spor med ruskimi in ukrajinskimi lastniki tovarne. Ker je bila proizvodnja ustavljena zaradi pomanjkanja vodilnih kadrov, surovin in strank, je talilna peč delovala le še zaradi neplačanega dela delavcev, saj bi njena zaustavitev lahko trajno poškodovala stroje. Áron Lődi je pri delu z naslovom Metalurgija (orig. Metallurgia) izhajal iz paradoksa tovarne, ki neprekinjeno deluje, ne da bi kar koli proizvedla. Z raziskovanjem protislovnih časovnih dimenzij in identitet v času finančne in identitetne krize podjetja Dunai Vasmű ter ob poslušanju zgodb njegovih delavcev in delovanja njihove sindikalne organizacije, Lődi postavi pod vprašaj prevladujoče distopične pripovedi z namenom razkritja njihovega še vedno prisotnega političnega potenciala. Preko instalacij, skulptur in besedil je na novo interpretiral tradicijo industrijske gotike, žanra, ki je vzniknil hkrati z industrijsko revolucijo in z razumljivim jezikom artikuliral izkoriščanje ter dal glas prvim zametkom antikapitalistične misli. Na prvi pogled jeklarna ne deluje kot gotska lokacija, vendar sega upodabljanje tovarn v gotski literaturi prav tako daleč nazaj kot sam industrijski kapitalizem. Umetnik se pri tem opira na teorije gotskega marksizma, ki izhajajo iz Marxove rabe gotskih metafor, in na novi materializem, s čimer razkriva nedokončane zgodbe in neuresničene prihodnosti, ki so še vedno ujete v tovarniških halah. Pri tem prepleta fikcijo in dejanske pripovedi ter združuje izmišljene in najdene elemente, s čimer ustvarja večplastne vizualne zgodbe, polne namigov, ki kažejo na individualno in kolektivno delovanje ob soočanju s sodobnimi političnimi in gospodarskimi realnostmi.
Ana Likar
Nešteto tipalk bo potrebnih (vedno znova)
2022
Večji del muzejske zbirke je shranjen v ljubljanskem poslovnem kompleksu BTC, nekdanjem skladiščnem območju, ki je danes pravo malo mesto v mestu, polno številnih trgovin z lastnim ritmom. Ko je Ana Likar izvedela za to anonimno skladišče, je pričela s svojim večplastnim projektom Nešteto tipalk bo potrebnih (vedno znova). Vse tri plasti dela – vključno s skrito zbirko fragmentiranih besedil v knjižničnih knjigah, site-specific predstavitvijo na sedežu muzeja in video delom – postavljajo pod vprašaj, kaj sploh pride v muzej in kako je tam kategorizirano. Video je bil delno posnet v depoju, delno pa v glavni stavbi muzeja in preklaplja med prizori prepariranih živali, postavljenih v diorame, ki obiskovalce prepričujejo o njihovi živosti, in drugih, zavitih v debelo plastiko ali mehurčkasto folijo, shranjenih v omarah, kot da bi prezimovali in čakali na svoj trenutek slave. Današnja realnost muzeja, ki poka po šivih, trči ob prizadevanja za ohranitev nekdaj živih živali in opredelitev, kaj naj bi se iz njihovih v času zamrznjenih teles naučili, s čimer so pod vprašaj postavljene meje med ohranjenim in tistim, ki ohranja, ter med nadzorovanim in tistim, ki nadzoruje.
Nešteto tipalk bo potrebnih (vedno znova)
2022
Večji del muzejske zbirke je shranjen v ljubljanskem poslovnem kompleksu BTC, nekdanjem skladiščnem območju, ki je danes pravo malo mesto v mestu, polno številnih trgovin z lastnim ritmom. Ko je Ana Likar izvedela za to anonimno skladišče, je pričela s svojim večplastnim projektom Nešteto tipalk bo potrebnih (vedno znova). Vse tri plasti dela – vključno s skrito zbirko fragmentiranih besedil v knjižničnih knjigah, site-specific predstavitvijo na sedežu muzeja in video delom – postavljajo pod vprašaj, kaj sploh pride v muzej in kako je tam kategorizirano. Video je bil delno posnet v depoju, delno pa v glavni stavbi muzeja in preklaplja med prizori prepariranih živali, postavljenih v diorame, ki obiskovalce prepričujejo o njihovi živosti, in drugih, zavitih v debelo plastiko ali mehurčkasto folijo, shranjenih v omarah, kot da bi prezimovali in čakali na svoj trenutek slave. Današnja realnost muzeja, ki poka po šivih, trči ob prizadevanja za ohranitev nekdaj živih živali in opredelitev, kaj naj bi se iz njihovih v času zamrznjenih teles naučili, s čimer so pod vprašaj postavljene meje med ohranjenim in tistim, ki ohranja, ter med nadzorovanim in tistim, ki nadzoruje.
Krasimira Butseva
Fragmentacija kot metoda
2020–2026
Leta 1989 je bil komunistični režim v Bolgariji razpuščen v skladu z dogovorjeno tranzicijo, ki je ohranila staro nomenklaturo, obenem pa ponudila le navidezno spremembo. Arhivi službe za bolgarsko državno varnost so bili izpraznjeni ali zapečateni, storilci so se udobno upokojili v novi demokraciji, preživeli pa niso bili deležni niti sprave niti odškodnine. Ustanovljen ni bil noben nacionalni muzej, prav tako niso bila postavljena nobena spominska obeležja. Nasilje nad telesi je postalo nasilje nad samim spominom, kar je ohranjalo cikel molčečnosti in omogočalo, da je arhitektura zatiranja ostala tam, kjer je bila, le da je prevzela barve neoliberalizma. Posledica tega je zgodovina, za katero se nihče ne bori in je nihče ne obžaluje, temveč je zgolj administrativno izginila in za seboj pustila le fragmente. Prav iz te praznine izhaja praksa Krasimire Butseve, ki se ukvarja z dediščino komunizma in razkriva, kako je delovalo politično nasilje in kako se prenaša med generacijami. Postavitev vključuje fragmente iz dveh starejših umetničinih instalacij ter odraža njeno nelinearno metodologijo, pri kateri uporablja fragmentacijo za širjenje informacij, izključenih iz uradnih poročil. Z rekontekstualizacijo obstoječih materialov in lastne umetniške prakse poudarja krhkost arhiva ter dejstvo, da je materialni izbris nasilno dejanje nad samim spominom.
Fragmentacija kot metoda
2020–2026
Leta 1989 je bil komunistični režim v Bolgariji razpuščen v skladu z dogovorjeno tranzicijo, ki je ohranila staro nomenklaturo, obenem pa ponudila le navidezno spremembo. Arhivi službe za bolgarsko državno varnost so bili izpraznjeni ali zapečateni, storilci so se udobno upokojili v novi demokraciji, preživeli pa niso bili deležni niti sprave niti odškodnine. Ustanovljen ni bil noben nacionalni muzej, prav tako niso bila postavljena nobena spominska obeležja. Nasilje nad telesi je postalo nasilje nad samim spominom, kar je ohranjalo cikel molčečnosti in omogočalo, da je arhitektura zatiranja ostala tam, kjer je bila, le da je prevzela barve neoliberalizma. Posledica tega je zgodovina, za katero se nihče ne bori in je nihče ne obžaluje, temveč je zgolj administrativno izginila in za seboj pustila le fragmente. Prav iz te praznine izhaja praksa Krasimire Butseve, ki se ukvarja z dediščino komunizma in razkriva, kako je delovalo politično nasilje in kako se prenaša med generacijami. Postavitev vključuje fragmente iz dveh starejših umetničinih instalacij ter odraža njeno nelinearno metodologijo, pri kateri uporablja fragmentacijo za širjenje informacij, izključenih iz uradnih poročil. Z rekontekstualizacijo obstoječih materialov in lastne umetniške prakse poudarja krhkost arhiva ter dejstvo, da je materialni izbris nasilno dejanje nad samim spominom.
Neja Zorzut
Odpor
2024
Delo Neje Zorzut Odpor izhaja iz razumevanja telesa, ki ni le zaprt sistem, temveč porozna entiteta, ki je kot taka v stalni izmenjavi z okoljem. Obravnava dva različna odnosa, med telesom v gibanju in pokrajino ter med telesom in zrakom, ki ga diha. Talno instalacijo sestavlja v posamezna polja ujet droben, mehak material in kovinski elementi, podobni kaltropom, orožju, namenjenemu omejevanju gibanja po tleh. Kaltrope so uporabljali že stari Rimljani, od tedaj pa so nenehno v uporabi na vojnih območjih. Instalacija ponazarja, kako se lahko pokrajina spremeni v polje prikritega nasilja, in razkriva napetost med njeno navidezno mirnostjo in nevarnostjo, ki jo predstavlja, ko je uporabljena v vojaške namene. Delo ne raziskuje le zgodovinskih primerov militarizacije ozemlja, temveč tudi način, na katerega lahko nasilje zaznamuje materialne pogoje bivanja. Razumevanje prepustnosti telesa omogoča drugačen pogled na sobivanje in posledice, ki jih prinašata vojskovanje in uporaba okolja kot orožja, pri čemer nikakor ne gre le za problematiko našega časa. Čeprav so jo tehnološki napredek in aktualno globalno nasilje zaostrili, zgodovinska perspektiva razkriva cikle nasilja, ki so globoko zakoreninjeni v okolju in vplivajo še na mnoge kasnejše generacije.
![]()
Odpor
2024
Delo Neje Zorzut Odpor izhaja iz razumevanja telesa, ki ni le zaprt sistem, temveč porozna entiteta, ki je kot taka v stalni izmenjavi z okoljem. Obravnava dva različna odnosa, med telesom v gibanju in pokrajino ter med telesom in zrakom, ki ga diha. Talno instalacijo sestavlja v posamezna polja ujet droben, mehak material in kovinski elementi, podobni kaltropom, orožju, namenjenemu omejevanju gibanja po tleh. Kaltrope so uporabljali že stari Rimljani, od tedaj pa so nenehno v uporabi na vojnih območjih. Instalacija ponazarja, kako se lahko pokrajina spremeni v polje prikritega nasilja, in razkriva napetost med njeno navidezno mirnostjo in nevarnostjo, ki jo predstavlja, ko je uporabljena v vojaške namene. Delo ne raziskuje le zgodovinskih primerov militarizacije ozemlja, temveč tudi način, na katerega lahko nasilje zaznamuje materialne pogoje bivanja. Razumevanje prepustnosti telesa omogoča drugačen pogled na sobivanje in posledice, ki jih prinašata vojskovanje in uporaba okolja kot orožja, pri čemer nikakor ne gre le za problematiko našega časa. Čeprav so jo tehnološki napredek in aktualno globalno nasilje zaostrili, zgodovinska perspektiva razkriva cikle nasilja, ki so globoko zakoreninjeni v okolju in vplivajo še na mnoge kasnejše generacije.
Kuriranje: ETC. & Vasil Vladimirov
Oblikovanje razstave: Manca Košir & Jan Kozinc
Koprodukcija: Škuc Gallery
Razstavo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
Oblikovanje razstave: Manca Košir & Jan Kozinc
Koprodukcija: Škuc Gallery
Razstavo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
Etc. je revija, ki izhaja enkrat letno in je namenjena predstavitvi aktualne umetniške produkcije od Baltika do Balkana.
Revija, ki se nahaja v Ljubljani, Sloveniji, vsako številko posveti drugi relevantni temi s področja umetnosti in življenja. Ustanovljena je bila z namenom promoviranja vzpostavljajočih se umetnikov in umetnic, njen cilj pa je začeti nove dialoge, navdihniti sodelovanja in prevpraševati ustaljena mnenja.