okoli vsakega kroga lahko zarišemo še enega
20. 5.–22. 8. 2026
RAVNIKAR, Ljubljana, Slovenija
Umetnice_: Maja Bojanić, Rayna Teneva, Center for Peripheries, Damir Avdagić, Luka Cvetković, Indra Gleizde, Nevena Aleksovski
Fotografije: Marijo Zupanov / RAVNIKAR
Razstava okoli vsakega kroga lahko zarišemo še enega, izhaja iz vprašanj, ki si jih postavlja peta številka revije ETC. z naslovom Vedno znova in združuje umetnike ter umetnice, ki se v svojem delu posvečajo migracijam, begunstvu, mejam in nestabilni konstrukciji kolektivnega spomina v regijah, ki se raztezajo od Balkana do Baltika.
Zgodovina, identiteta in pripadnost niso stalnica, temveč se nenehno spreminjajo skozi premike, prelome in vračanje. Naslov razstave, ki izposojen iz eseja Ralpha Walda Emersona Krogi, nakazuje na to, da dokončni zaključki niso mogoči. Vsaka meja pomeni nov prag, vsak premik nov začetek, vsaka zgodovinska formacija pa možnost preobrazbe.
Namesto da bi posredovala enotno pripoved o teh procesih, se razstava odvija skozi večglasje različnih perspektiv, metodologij in umetniških jezikov. Razstavljena dela se gibljejo med osebnimi pričevanji in kolektivno zgodovino ter prikazujejo, kako se obsežne politične spremembe vpletajo v intimne izkušnje, podedovano travmo, jezik, delo in materialne pogoje vsakdanjega življenja. Uradnim zgodovinam se nasproti postavljajo fragmentirani spomini, osebne pripovedi, prezrta pričevanja, arhivi in materialne sledi, ki obstajajo zunaj institucionalnih okvirov. V tem kontekstu postanejo dejanja spominjanja neločljiva od dejanj upora.
Razstava ne ponuja neomajne ali zaprte pripovedi. Ustvarja prostor, kjer se križajo številne zgodovine, perspektive in časovnosti, ne da bi se zgrudile v enoten zaključek. Podobno kot Emersonovi krogi nas dela, zbrana tukaj, opominjajo, da identiteta, spomin in geografija ostajajo v nenehnem gibanju, se neprestano razvijajo, ostajajo predmet nenehnega pogajanja in so zato vedno sposobna postati nekaj drugega.
Razstava ne ponuja neomajne ali zaprte pripovedi. Ustvarja prostor, kjer se križajo številne zgodovine, perspektive in časovnosti, ne da bi se zgrudile v enoten zaključek. Podobno kot Emersonovi krogi nas dela, zbrana tukaj, opominjajo, da identiteta, spomin in geografija ostajajo v nenehnem gibanju, se neprestano razvijajo, ostajajo predmet nenehnega pogajanja in so zato vedno sposobna postati nekaj drugega.
Nevena Aleksovski
Melanholija zapuščenih dežel
2022–
V drugi polovici 20. stoletja so migracije na Balkanu zaznamovale povojna industrializacija, socialistična modernizacija in nazadnje razpad Jugoslavije. Podeželje je bilo pod pretvezo napredka in oblikovanja delavskega razreda, usklajenega z državno ideologijo, izpraznjeno. Rudarska mesta so sicer zagotavljala zaposlitev in stabilnost, vendar pogosto na račun prisilnega preseljevanja in podrejanja celotnih skupnosti ekstraktivnim gospodarskim dejavnostim. Projekt Nevene Aleksovski izhaja iz vseprisotnega konteksta izkoriščanja in razseljevanja ter sledi medsebojno povezanim zgodbam o selitvi umetničine družine s podeželja Severne Makedonije v srbsko rudarsko mesto. Umetnica osebno pripoved umesti v širši industrijski in politični okvir, s čimer pokaže, da je izkoriščanje zemlje in delovne sile neločljivo povezano z izkoriščanjem spomina, pripadnosti in identitete. Instalacija zajema arhivske fotografije, risbe, fragmente besedil in ready-made predmete ter ustvarja okolja, ki se gibljejo nekje med ruševinami in spominom. Te materiali ne prikazujejo zgolj zgodovine, temveč jo v odsotnosti celovitih zapisov celo ohranjajo. Ko uradni arhivi molčijo, služijo družinske fotografije, najdene podobe in naravni materiali kot repozitoriji spomina, domnevanje pa se spremeni v način soočanja z odsotnostjo.
Melanholija zapuščenih dežel
2022–
V drugi polovici 20. stoletja so migracije na Balkanu zaznamovale povojna industrializacija, socialistična modernizacija in nazadnje razpad Jugoslavije. Podeželje je bilo pod pretvezo napredka in oblikovanja delavskega razreda, usklajenega z državno ideologijo, izpraznjeno. Rudarska mesta so sicer zagotavljala zaposlitev in stabilnost, vendar pogosto na račun prisilnega preseljevanja in podrejanja celotnih skupnosti ekstraktivnim gospodarskim dejavnostim. Projekt Nevene Aleksovski izhaja iz vseprisotnega konteksta izkoriščanja in razseljevanja ter sledi medsebojno povezanim zgodbam o selitvi umetničine družine s podeželja Severne Makedonije v srbsko rudarsko mesto. Umetnica osebno pripoved umesti v širši industrijski in politični okvir, s čimer pokaže, da je izkoriščanje zemlje in delovne sile neločljivo povezano z izkoriščanjem spomina, pripadnosti in identitete. Instalacija zajema arhivske fotografije, risbe, fragmente besedil in ready-made predmete ter ustvarja okolja, ki se gibljejo nekje med ruševinami in spominom. Te materiali ne prikazujejo zgolj zgodovine, temveč jo v odsotnosti celovitih zapisov celo ohranjajo. Ko uradni arhivi molčijo, služijo družinske fotografije, najdene podobe in naravni materiali kot repozitoriji spomina, domnevanje pa se spremeni v način soočanja z odsotnostjo.
Center for Peripheries
Sosedov vrt
2025
Preden je kot embalaža postala običajen del vsakega gospodinjstva, je pločevinka predstavljala praktično rešitev za konzerviranje in prevoz hrane na dolge razdalje. Širjenje industrijske proizvodnje je s seboj prineslo standardizacijo, to pa je pločevinko spremenilo v simbol modernosti in aspiracij srednjega razreda. V desetletjih po vojni so se razmahnile barvite etikete, polne police trgovin pa so postale simbol obilja. Konzerva je vedno ponazarjala več kot le hrano, saj je kovinski kalup, ovit v pisano zunanjščino v sebi združeval tudi simboliko upanja, strahu, razreda, imperija in hrepenenja. Projekt Sosedov vrt kot osrednji pripovedni pripomoček uporablja prav ta predmet, ki v sebi nosi najrazličnejše pomene. Vsakdanje izdelke si zamišlja ko produkte, katerih etikete razkrivajo sosedske odnose na različnih ravneh, od bežnih izrazov solidarnosti in mikrokonfliktov do transnacionalnih gibanj. Namesto nevtralnega brendiranja blagovnih znamk projekt oblikuje embalažo, ki v ospredje postavlja zgodbe o razseljevanju, militarizaciji, izkoriščanju surovin in uporu, ki se skrivajo za na videz običajnimi izdelki. Poznani formati, kot so hranilne vrednosti, seznami sestavin in slogani blagovnih znamk, so preoblikovani tako, da prenašajo politična sporočila in pripovedujejo o prepletenosti zgodovin. Oblikovanje embalaže s tem postane oblika zgodovinopisja, ki spreminja pregledovanje izdelkov, ki so na voljo, v soočenje s strukturami moči, ki oblikujejo naš vsakdanjik.
![]()
Sosedov vrt
2025
Preden je kot embalaža postala običajen del vsakega gospodinjstva, je pločevinka predstavljala praktično rešitev za konzerviranje in prevoz hrane na dolge razdalje. Širjenje industrijske proizvodnje je s seboj prineslo standardizacijo, to pa je pločevinko spremenilo v simbol modernosti in aspiracij srednjega razreda. V desetletjih po vojni so se razmahnile barvite etikete, polne police trgovin pa so postale simbol obilja. Konzerva je vedno ponazarjala več kot le hrano, saj je kovinski kalup, ovit v pisano zunanjščino v sebi združeval tudi simboliko upanja, strahu, razreda, imperija in hrepenenja. Projekt Sosedov vrt kot osrednji pripovedni pripomoček uporablja prav ta predmet, ki v sebi nosi najrazličnejše pomene. Vsakdanje izdelke si zamišlja ko produkte, katerih etikete razkrivajo sosedske odnose na različnih ravneh, od bežnih izrazov solidarnosti in mikrokonfliktov do transnacionalnih gibanj. Namesto nevtralnega brendiranja blagovnih znamk projekt oblikuje embalažo, ki v ospredje postavlja zgodbe o razseljevanju, militarizaciji, izkoriščanju surovin in uporu, ki se skrivajo za na videz običajnimi izdelki. Poznani formati, kot so hranilne vrednosti, seznami sestavin in slogani blagovnih znamk, so preoblikovani tako, da prenašajo politična sporočila in pripovedujejo o prepletenosti zgodovin. Oblikovanje embalaže s tem postane oblika zgodovinopisja, ki spreminja pregledovanje izdelkov, ki so na voljo, v soočenje s strukturami moči, ki oblikujejo naš vsakdanjik.
Luka Cvetković
JAGNJE (Zgodovina se vedno začne pri tebi)
2021
Konec marca 2021 je Luka Cvetković peš zapustil Jarinje, etnično srbsko vas na severu Kosova, in se odpravil v Kačanik, pretežno albansko območje na jugu. V sedmih dneh je prehodil 150 kilometrov, medtem pa nosil in skrbel za jagnje, prečkal kontrolne točke, razdeljena mesta, nasprotujoče si mitologije in pokrajine, ki so jih zaznamovali vojna in spomini. Njegovo potovanje se je odvijalo počasi; ustavljal se je ob cestah, prečkal hribovja in asfaltne odseke ter hodil mimo simbolov OVK, srbskih zastav, nedokončanih hiš in zelenečih polj. Performans ni bil dokumentiran kot neke vrste junaško dejanje, temveč iz perspektive jagnjeta, in pokrajino, meje ter ljudi prikazoval kot minljive elemente v njegovem zaznavnem polju. Projekt JAGNJE (Zgodovina se vedno začne pri tebi) (orig. LAMB (History Always Begins With You)) človeka premakne iz osrednjega mesta, ki ga zavzema. V času, ki je zaznamovan s podnebno krizo, ponovnim vzponom nacionalizma in podedovanimi konflikti, ne ponuja ne moralnih naukov ne sprave. Delo, ki v ospredje postavlja perspektivo jagnjeta, izziva antropocentrično prepričanje, da je resničnost odvisna od človeške prisotnosti. S tem, da človeka postavlja na obrobje, hkrati pa ohranja njegovo odgovornost, nakazuje, da zgodovina ne izvira iz mita ali ozemlja, temveč iz uvida, da lahko njeno prisilno ponavljanje zavrnemo.
![]()
JAGNJE (Zgodovina se vedno začne pri tebi)
2021
Konec marca 2021 je Luka Cvetković peš zapustil Jarinje, etnično srbsko vas na severu Kosova, in se odpravil v Kačanik, pretežno albansko območje na jugu. V sedmih dneh je prehodil 150 kilometrov, medtem pa nosil in skrbel za jagnje, prečkal kontrolne točke, razdeljena mesta, nasprotujoče si mitologije in pokrajine, ki so jih zaznamovali vojna in spomini. Njegovo potovanje se je odvijalo počasi; ustavljal se je ob cestah, prečkal hribovja in asfaltne odseke ter hodil mimo simbolov OVK, srbskih zastav, nedokončanih hiš in zelenečih polj. Performans ni bil dokumentiran kot neke vrste junaško dejanje, temveč iz perspektive jagnjeta, in pokrajino, meje ter ljudi prikazoval kot minljive elemente v njegovem zaznavnem polju. Projekt JAGNJE (Zgodovina se vedno začne pri tebi) (orig. LAMB (History Always Begins With You)) človeka premakne iz osrednjega mesta, ki ga zavzema. V času, ki je zaznamovan s podnebno krizo, ponovnim vzponom nacionalizma in podedovanimi konflikti, ne ponuja ne moralnih naukov ne sprave. Delo, ki v ospredje postavlja perspektivo jagnjeta, izziva antropocentrično prepričanje, da je resničnost odvisna od človeške prisotnosti. S tem, da človeka postavlja na obrobje, hkrati pa ohranja njegovo odgovornost, nakazuje, da zgodovina ne izvira iz mita ali ozemlja, temveč iz uvida, da lahko njeno prisilno ponavljanje zavrnemo.
Maja Bojanić
V tvojem svetu se gibljem nepovabljena
2025
26. februarja 1992 so slovenske oblasti izvedle t. i. izbris, upravno odstranitev 25.671 oseb, iz Centralnega registra prebivalcev Republike Slovenije. Šlo je za osebe, ki so imele dvojno državljanstvo Jugoslavije in druge jugoslovanske republike, vendar so imele stalno prebivališče registrirano v Socialistični republiki Sloveniji, in so kasneje ostale brez pravnega statusa in osnovnih človekovih pravic. Mnogi so bili prisiljeni živeti brez dostopa do zdravstvene oskrbe, niso mogli najeti stanovanja, delati ali poslati otrok v šolo, zato so bili pri vsem odvisni od svojih sorodnikov. Ena od izbrisanih oseb je bila prababica Maje Bojanić, ki ji je delo posvečeno, toplino njene prisotnosti pa umetnica upodablja v svoji videoinstalaciji V tvojem svetu se gibljem nepovabljena. Umetnica je z infrardečo kamero posnela njeno vsakdanje življenje v predmestnem stanovanju. Na ta način je postala njena odsotnost vidna, njen obstoj zaznaven in občuten kljub nasilju, ki ga je doživela. Čeprav se umetnica zaveda, da je spomin vedno vezan na določen kontekst, poskuša upodobiti svojo prababico onkraj travme. Prisotnost, ki jo je zabeležila termografska kamera, deluje kot prisotnost prikazni; mnogi izbrisani so pričali, da so bili lažno evidentirani kot umrli, zato metafora ni daleč od izkušnje, ki so jo doživeli. Biti prisoten kot prikazen, kot duh, pomeni ostati, vztrajati in se upirati, kar za umetnico predstavlja drugo obliko pričevanja. Umetniško delo tako postane protiarhiv in način spominjanja osebe, ki je umrla dvakrat.
V tvojem svetu se gibljem nepovabljena
2025
26. februarja 1992 so slovenske oblasti izvedle t. i. izbris, upravno odstranitev 25.671 oseb, iz Centralnega registra prebivalcev Republike Slovenije. Šlo je za osebe, ki so imele dvojno državljanstvo Jugoslavije in druge jugoslovanske republike, vendar so imele stalno prebivališče registrirano v Socialistični republiki Sloveniji, in so kasneje ostale brez pravnega statusa in osnovnih človekovih pravic. Mnogi so bili prisiljeni živeti brez dostopa do zdravstvene oskrbe, niso mogli najeti stanovanja, delati ali poslati otrok v šolo, zato so bili pri vsem odvisni od svojih sorodnikov. Ena od izbrisanih oseb je bila prababica Maje Bojanić, ki ji je delo posvečeno, toplino njene prisotnosti pa umetnica upodablja v svoji videoinstalaciji V tvojem svetu se gibljem nepovabljena. Umetnica je z infrardečo kamero posnela njeno vsakdanje življenje v predmestnem stanovanju. Na ta način je postala njena odsotnost vidna, njen obstoj zaznaven in občuten kljub nasilju, ki ga je doživela. Čeprav se umetnica zaveda, da je spomin vedno vezan na določen kontekst, poskuša upodobiti svojo prababico onkraj travme. Prisotnost, ki jo je zabeležila termografska kamera, deluje kot prisotnost prikazni; mnogi izbrisani so pričali, da so bili lažno evidentirani kot umrli, zato metafora ni daleč od izkušnje, ki so jo doživeli. Biti prisoten kot prikazen, kot duh, pomeni ostati, vztrajati in se upirati, kar za umetnico predstavlja drugo obliko pričevanja. Umetniško delo tako postane protiarhiv in način spominjanja osebe, ki je umrla dvakrat.
Indra Gleizde
Večni koledar
2026
Rogovka, vasica v vzhodni latgalski regiji Latvije blizu zunanje meje Evropske unije, zaseda periferno geografsko lego, njena zapletena zgodovina pa je zaznamovana z odporom, vero, ohranjanjem jezika in samoodločanjem. Latgalski jezik in identiteta sta se ohranila kljub prepovedim jezika, deportacijam, okupacijam in kulturni marginalizaciji. To je kontekst, iz katerega izhaja delo Večni koledar, ki temelji na rokopisu lokalnega kmeta in kulturnega aktivista Andryvsa Jūrdžsa, napisanem kot odziv na prepoved tiskanja v latinici v Ruskem cesarstvu leta 1865. Fotografska serija se ukvarja s tem arhivskim gradivom, hkrati pa tudi s širšo zgodovino represije in preživetja v Latgaliji. Serijo spremlja esej, ki sledi umetničinemu povratku v Rogovko, ki ga postavlja v kontekst njene družinske zgodovine in preteklosti vasi. Konceptualni okvir dela oblikujejo izkušnje izgona, upora in vsakdanjega preživetja, ki sicer predstavljajo le eno izmed plati širšega kulturnega spomina regije. Kot se izkaže v projektu, Rogovka ni zgolj obrobno prizorišče, polno trpljenja, temveč kraj aktivnega delovanja. Tekom zgodovine vasi naletimo na kmete, ki so se na sodišču uspešno uprli zemljiškim gospodom, podtalno delovanje mladinskih odporniških gibanj in poljedelce, ki so ročno prepisovali knjige, da bi ohranili svoj jezik in prepričanja. Kar se morda zdi na prvi pogled marginalno, postane produktivno prav zaradi vaščanov, ki so uveljavili svojo moč.
Večni koledar
2026
Rogovka, vasica v vzhodni latgalski regiji Latvije blizu zunanje meje Evropske unije, zaseda periferno geografsko lego, njena zapletena zgodovina pa je zaznamovana z odporom, vero, ohranjanjem jezika in samoodločanjem. Latgalski jezik in identiteta sta se ohranila kljub prepovedim jezika, deportacijam, okupacijam in kulturni marginalizaciji. To je kontekst, iz katerega izhaja delo Večni koledar, ki temelji na rokopisu lokalnega kmeta in kulturnega aktivista Andryvsa Jūrdžsa, napisanem kot odziv na prepoved tiskanja v latinici v Ruskem cesarstvu leta 1865. Fotografska serija se ukvarja s tem arhivskim gradivom, hkrati pa tudi s širšo zgodovino represije in preživetja v Latgaliji. Serijo spremlja esej, ki sledi umetničinemu povratku v Rogovko, ki ga postavlja v kontekst njene družinske zgodovine in preteklosti vasi. Konceptualni okvir dela oblikujejo izkušnje izgona, upora in vsakdanjega preživetja, ki sicer predstavljajo le eno izmed plati širšega kulturnega spomina regije. Kot se izkaže v projektu, Rogovka ni zgolj obrobno prizorišče, polno trpljenja, temveč kraj aktivnega delovanja. Tekom zgodovine vasi naletimo na kmete, ki so se na sodišču uspešno uprli zemljiškim gospodom, podtalno delovanje mladinskih odporniških gibanj in poljedelce, ki so ročno prepisovali knjige, da bi ohranili svoj jezik in prepričanja. Kar se morda zdi na prvi pogled marginalno, postane produktivno prav zaradi vaščanov, ki so uveljavili svojo moč.
Damir Avdagić
Prevodženje (Translation)
2015
V delu Prevodženje (Translation) poteka simultano prevajanje pred kamero. Izvajalec posluša pogovor med seboj in svojim očetom ter ga prevaja iz bosanskega v angleški in norveški jezik. Napor prevajanja se kaže v prevajalčevem telesu, ko išče besede, gestikulira, poskuša dohiteti tekoči pogovor, se popravlja itd. Pripoved obravnava zgodovino konflikta v nekdanji Jugoslaviji, očetove spomine ter okoliščine, povezane z umetnikovim imenom, Damir. Delo se posveča prenašanju travme med generacijami ter spominjanju in pozabljanju. Priča smo trenutku, ko se izkušnje in spomini ponovijo skozi besede generacije otrok, ki je hkrati zakoreninjena v travmi svojih staršev in od nje ločena. Avdagić nas opozarja na vrzeli med besedami, ki jih slišimo v enem jeziku, in tistimi, ki so ponovljene v drugem, ter na izraze in geste, ki to prenašanje spremljajo. Izkušnje različnih generacij diaspore, ki ji pripada tudi Damir Avdagić, se vedno razlikujejo. Pričevanje in pripovedovanje o doživetem delujeta kot oblika celjenja, a nianse, na katere opozarja tako govor kot gestikulacija, kažejo, da je ta proces odprt in se nenehno razvija. Zgodovinski dogodki se ne zgodijo le enkrat in nato ostanejo v zapisih, temveč se še naprej odvijajo v dolgoročnih učinkih, spominih in interpretacijah.
Prevodženje (Translation)
2015
V delu Prevodženje (Translation) poteka simultano prevajanje pred kamero. Izvajalec posluša pogovor med seboj in svojim očetom ter ga prevaja iz bosanskega v angleški in norveški jezik. Napor prevajanja se kaže v prevajalčevem telesu, ko išče besede, gestikulira, poskuša dohiteti tekoči pogovor, se popravlja itd. Pripoved obravnava zgodovino konflikta v nekdanji Jugoslaviji, očetove spomine ter okoliščine, povezane z umetnikovim imenom, Damir. Delo se posveča prenašanju travme med generacijami ter spominjanju in pozabljanju. Priča smo trenutku, ko se izkušnje in spomini ponovijo skozi besede generacije otrok, ki je hkrati zakoreninjena v travmi svojih staršev in od nje ločena. Avdagić nas opozarja na vrzeli med besedami, ki jih slišimo v enem jeziku, in tistimi, ki so ponovljene v drugem, ter na izraze in geste, ki to prenašanje spremljajo. Izkušnje različnih generacij diaspore, ki ji pripada tudi Damir Avdagić, se vedno razlikujejo. Pričevanje in pripovedovanje o doživetem delujeta kot oblika celjenja, a nianse, na katere opozarja tako govor kot gestikulacija, kažejo, da je ta proces odprt in se nenehno razvija. Zgodovinski dogodki se ne zgodijo le enkrat in nato ostanejo v zapisih, temveč se še naprej odvijajo v dolgoročnih učinkih, spominih in interpretacijah.
Rayna Teneva
Mahlzeit
2023
Ko je bila Rayna Teneva stara šestnajst let, je njena mama pustila slabo plačano učiteljsko službo. Da je lahko preskrbela otroka, se je preselila v tujino in se zaposlila v hotelu. Svoj čas in pozornost je morala namenjati začasnim gostom hotela, ki so jo s svojo bežno prisotnostjo zaznamovali na nepričakovan način. Že dvajset let namreč zbira sporočila in kartice, ki so jih gosti pustili v zahvalo. Prav ta arhiv predstavlja osrčje dela Rayne Teneve z naslovom Mahlzeit. Preko osebne zgodovine svoje matere in vpogleda v njeno emigrantsko življenje umetnica odstira plasti zgodb, stkanih okrog migracije, razdalje in čustvenih ran, ki jih nosijo tisti, ki odidejo, in tisti, ki ostanejo. Video instalacija prikazuje prikazuje mater in hči, ki performativno zlagata prtičke in predstavlja sprejetje materine odločitve, da zapusti družino, medsebojni čas, ki sta ga izgubili, in priložnost za ustvarjanje novih skupnih spominov. Projekt ne govori le o osebni izkušnji, temveč tudi o delu, spominu in skrbi, ki tvorijo pogosto spregledano kolektivno izkušnjo generacije, na katero sta vplivala migracija in selitev iz ekonomskih razlogov. Z zanko, zarisano med odhodom in povratkom, raziskuje presek med ranljivostjo in geopolitiko, pa tudi čustveno zahtevnost dela, ki obsega skrb za neznance, in vzdrževanja družinskih vezi. Gre za cikel, ki se znova in znova ponavlja širom Balkana in drugod: ljudje odidejo, da lahko poskrbijo za svoje družine, skrbijo za neznance in se domov vrnejo zgolj s sledmi prepoznanja in zahvale, ki jim jo ti neznanci namenijo. Umetnica poskuša z zasledovanjem potovanja svoje matere ugotoviti, ali bi ga lahko nemara z vrnitvijo v preteklost ne le ponovila, ampak celoten cikel tudi razumela, sprejela in ga morda celo prekinila.
![]()
Mahlzeit
2023
Ko je bila Rayna Teneva stara šestnajst let, je njena mama pustila slabo plačano učiteljsko službo. Da je lahko preskrbela otroka, se je preselila v tujino in se zaposlila v hotelu. Svoj čas in pozornost je morala namenjati začasnim gostom hotela, ki so jo s svojo bežno prisotnostjo zaznamovali na nepričakovan način. Že dvajset let namreč zbira sporočila in kartice, ki so jih gosti pustili v zahvalo. Prav ta arhiv predstavlja osrčje dela Rayne Teneve z naslovom Mahlzeit. Preko osebne zgodovine svoje matere in vpogleda v njeno emigrantsko življenje umetnica odstira plasti zgodb, stkanih okrog migracije, razdalje in čustvenih ran, ki jih nosijo tisti, ki odidejo, in tisti, ki ostanejo. Video instalacija prikazuje prikazuje mater in hči, ki performativno zlagata prtičke in predstavlja sprejetje materine odločitve, da zapusti družino, medsebojni čas, ki sta ga izgubili, in priložnost za ustvarjanje novih skupnih spominov. Projekt ne govori le o osebni izkušnji, temveč tudi o delu, spominu in skrbi, ki tvorijo pogosto spregledano kolektivno izkušnjo generacije, na katero sta vplivala migracija in selitev iz ekonomskih razlogov. Z zanko, zarisano med odhodom in povratkom, raziskuje presek med ranljivostjo in geopolitiko, pa tudi čustveno zahtevnost dela, ki obsega skrb za neznance, in vzdrževanja družinskih vezi. Gre za cikel, ki se znova in znova ponavlja širom Balkana in drugod: ljudje odidejo, da lahko poskrbijo za svoje družine, skrbijo za neznance in se domov vrnejo zgolj s sledmi prepoznanja in zahvale, ki jim jo ti neznanci namenijo. Umetnica poskuša z zasledovanjem potovanja svoje matere ugotoviti, ali bi ga lahko nemara z vrnitvijo v preteklost ne le ponovila, ampak celoten cikel tudi razumela, sprejela in ga morda celo prekinila.
Kuriranje: ETC. & Vasil Vladimirov
Oblikovanje razstave: Manca Košir & Jan Kozinc
Pomoč pri produkciji: Vida Šturm
Tehnična pomoč: Alen Đudarić
Zahvaljujemo se Galeriji Škuc, Projektu Atol, Galeriji Vžigalica in MG+MSUM za možnost izposoje tehnične opreme.
Razstavo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
Oblikovanje razstave: Manca Košir & Jan Kozinc
Pomoč pri produkciji: Vida Šturm
Tehnična pomoč: Alen Đudarić
Zahvaljujemo se Galeriji Škuc, Projektu Atol, Galeriji Vžigalica in MG+MSUM za možnost izposoje tehnične opreme.
Razstavo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
Etc. je revija, ki izhaja enkrat letno in je namenjena predstavitvi aktualne umetniške produkcije od Baltika do Balkana.
Revija, ki se nahaja v Ljubljani, Sloveniji, vsako številko posveti drugi relevantni temi s področja umetnosti in življenja. Ustanovljena je bila z namenom promoviranja vzpostavljajočih se umetnikov in umetnic, njen cilj pa je začeti nove dialoge, navdihniti sodelovanja in prevpraševati ustaljena mnenja.